Ljubljana, 5. oktober 2021 - Vrhunski vokalist in legenda slovenske zabavne glasbe Oto Pestner, rojen v Celju, je leta 1971 zmagal na Slovenski popevki s skladbo Trideset let. Ob 50. obletnici njegovega glasbenega delovanja in prve zmage na Slovenski popevki mu je Občina Celje za njegov velik prispevek h kakovostni slovenski zabavni glasbi podelila županovo priznanje in nagrado, kelih cesarice Barbare. Ob tem se je Oto Pestner vpisal tudi v knjigo častnih gostov občine Celje. V gibanju Povežimo Slovenijo Otu Pestnerju želimo še veliko lepih in ustvarjalnih glasbenih let, pa tudi uspešnih prizadevanj za dobrobit slovenske glasbe in glasbenikov v okviru gibanja Povežimo Slovenijo.

Doc. dr. Tina Bregant o gibanju Povežimo Slovenijo: "Želim si, da bi čez nekaj let živeli v Sloveniji, ki je bolj prijazna, uspešna, ustvarjalna... Prihajam iz zdravstva in mislim, da lahko s svojim znanjem, veščinami pridodam en košček v ta mozaik, da bomo vsi skupaj bolje živeli in če to zmoremo skupaj, v gibanju Povežimo Slovenijo, potem sem pripravljena to storiti."

Ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku, smo se pogovarjali z Marjanom Podobnikom, predsednikom SLS. Gospod Podobnik, kaj je za vas glavno sporočilo tega praznika? Slovenski kulturni praznik, ki ga za razliko od večine držav praznujemo tudi kot državni praznik, nosi v prvi vrsti sporočilo izjemnega pomena slovenske kulture za oblikovanje slovenskega naroda. Slovenska kultura je odigrala tudi veliko vlogo pri vzpostavljanju Slovenije kot samostojne in neodvisne države pred 30 leti. S svojimi najbolj uveljavljenimi predstavniki je naša kultura v preteklosti pustila močne sledi tudi daleč izven slovenskega nacionalnega prostora. Podobno je tudi danes, če omenim samo dva velika slovenska pisatelja, Borisa Pahorja in Draga Jančarja, ter številne njune sodobnike na drugih  področjih kulture.  Čeprav se včasih zdi, da v našem digitalnem času kultura v klasičnem smislu izgublja svoj pomen, je resnica po mojem mnenju ravno nasprotna. Ljudje kot posamezniki in kot narod se pogosto izgubljamo, če nam postane kultura postranska in nepomembna stvar, ali če si dovolimo, da nas deli, namesto, da bi nas povezovala. Prešernova Zdravljica, ki je tudi slovenska himna, nas vedno znova vabi, da razmišljamo o preprostih besedah, ki nosijo brezčasno sporočilo pomena spoštovanja svojega naroda in vseh narodov »ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«.  Letošnji čas pred kulturnim praznikom ste dodobra zaznamovali tudi oblikovalci gibanja Povežimo Slovenijo (PoS). Kakšno vlogo ima v tem gibanju SLS? SLS kot organizacijsko in kadrovsko najmočnejši člen gibanja daje na razpolago vso svojo infrastrukturo tudi številnim skupinam civilne družbe in posameznikom, da bodo na skupni listi gibanja PoS na parlamentarnih volitvah lahko popolnoma enakovredno kandidirali za vstop v Državni zbor RS, ne da bi se morali opredeljevati za en ali drug politični blok ali katerokoli  politično stranko. SLS skupaj z Zelenimi Slovenije, iz katere prihaja tudi koordinatorka gibanja dr. Nada Pavšer, Kanglerjevo NLS in številnimi župani in županskimi listami, predstavniki mladih, upokojencev, kmetov, podjetnikov, znanstvenikov, invalidov, glasbenikov in drugih oblikuje največje povezovalno gibanje po DEMOS-u. V javnosti je morda vtis, da je SLS glede na svojo močno organiziranost v PoS nekoliko v ozadju v primerjavi z nekaterimi drugimi členi gibanja. Ali je vtis utemeljen? Pomembni projekti, kakršen je oblikovanje našega povezovalnega gibanja, lahko uspejo le, če se najmočnejši zavedno odrečejo dela svojega vpliva v korist manjših, da so vsi lahko bolj enakovredni, saj je enakovrednost gibalo razvoja in uspeha gibanja. Podobno je bilo v času Slovenske pomladi 1988-1991. Takrat je bila naša SKZ kot prvo ustanovljena stranka ne le daleč najmočnejša in najštevilčnejša, pač pa še malo pred volitvami 1990 v mnogih občinah edina novoustanovljena politična stranka. Zato smo vodilni člani SKZ Ivan Oman, dr. Franc Zagožen, Ivan Pučnik in drugi marsikje pomagali ustanavljati ali neposredno ustanavljali lokalne odbore drugih strank npr. SDZ in SKD. Takratna in sedanja drža naše stranke je po mojem prepričanju najlepši dokaz naše državotvornosti, ki se kaže v pripravljenosti stopiti korak nazaj v skupno dobro. Nekateri podporniki, ki so bili predstavljeni v promocijskem filmu gibanja Povežimo Slovenijo, so kasneje umaknili svojo podporo. Zakaj? Čeprav vseh detajlov osebno ne poznam, so bili po mojih informacijah nekateri posamezniki po javni podpori našim povezovalnim prizadevanjem deležni sugestij in pritiskov, naj umaknejo podporo. Koordinatorka PoS dr. Nada Pavšer se je takoj tudi javno opravičila, če je kdo res napačno razumel povabilo k podpori našim prizadevanjem. Čeprav je obžalovanja vredno tovrstno nasprotovanje povezovalnim prizadevanjem v času škodljivih radikalnih političnih delitev pa to po drugi strani kaže na resnost obravnave naše nove in drugačne ponudbe slovenskim volivcem.   Omenili ste precejšno različnost med strankami in skupinami, ki oblikujejo gibanje PoS. Kako boste pred in po volitvah usklajevali vaše različne poglede na posamezna vprašanja? Naš najmanjši skupni imenovalec je vsebina slovenske ustave, na kateri je tudi utemeljena Slovenija. Pri konkretnih vsebinah oziroma izvedbi pa se zgledujemo po dobrih tujih praksah, predvsem avstrijski. Po avstrijski dobri praksi se zgledujemo zato, ker realno ni mogoče prenesti prakse oziroma modela petih ali desetih različnih tujih držav in jih uveljaviti v Sloveniji, saj bi bile med sabo nezdružljive. En tuj model pa je mogoče uveljaviti, če je volja oziroma politična podpora.  Kaj to konkretno pomeni? Kako bo gibanje Povežimo Slovenijo reševalo na primer problematiko slovenskega kmetijstva in razvoja podeželja? Kot v Avstriji. V sodelovanju z vodstvom njihove Kmetijsko gozdarske zbornice in drugimi poznavalci avstrijskega modela oblikujemo kratko in jasno predstavitev, kako bomo to avstrijsko prakso izvedli v Sloveniji, če bomo dobili dovolj podpore. Mimogrede, med kmeti je podpora uvedbi avstrijske zakonodaje in prakse v Sloveniji izjemna. Podobno je med obrtniki in podjetniki. Dr. Andrej Umek je pred kratkim predstavil uspešen avstrijski model izobraževanja z vajeništvom in drugimi dobro osmišljenimi pristopi, zaradi česar je na primer v Avstriji mnogo manj brezposelnih mladih kot pri nas.  Kaj pa v primeru, ko imate na primer Zeleni Slovenije in SLS povsem različne poglede do načina upravljanja z velikimi zvermi? Kako se boste tu  poenotili? To je sploh dober primer, zakaj je pomembno, da se v Sloveniji uveljavi sistem dobro delujoče države. Čeprav seveda tudi avstrijski sistem ni idealen, je na večini področij bolje delujoč kot v Sloveniji. Torej, kakšen bo odnos gibanja PoS do upravljanja z velikimi zvermi? Kot v Avstriji. Imajo velike zveri, ne hodijo pa jim po hlevih in dvoriščih. Sliši se zelo spodbudno. Toda, ali je izvedljivo. V Avstriji imajo drugačno zakonodajo … Presenečeni smo bili ob ugotovitvi, kolikšen del zakonodaje je zelo podoben kot pri nas. Obe državi sta članici EU, zato mora zakonodaja obeh držav upoštevati skupna pravila, državi imata tudi številne podobne naravne danosti. Kar je drugačne zakonodaje, jo bomo pač spremenili, da bo enaka. Imajo pa zelo drugačno prakso. Ta razlika v praksi je tista, ki pripelje do posledic, da imajo medicinske sestre, obrtniki, inženirji in drugi v Sloveniji nekaj 10 ali nekaj 100 odstotkov nižjo plačo. Zagovorniki nezmožnosti prenosa avstrijske prakse v Slovenijo pravijo, da moramo upoštevati slovenske posebnosti. Kaj so te posebnosti? Na primer to, da je slovenska polovica druge cevi karavanškega predora za 30 milijonov evrov dražja kot avstrijska polovica, čeprav imajo tam delavci višje plače, material pa se nabavlja na prostem trgu? Mi nočemo in ne bomo upoštevali teh slovenskih posebnosti. Zame je slovenska posebnost slovenska kultura. Ropanje slovenskih davkoplačevalcev pa ni slovenska posebnost, pač pa kriminal. Zdi se, da ste programsko zelo v detajle domislili vaše delovanje. Kako pa se boste dogovorili za razdelitev volilnih okrajev? Očitno bomo imeli marsikje sladke probleme, torej več odličnih kandidatov za en okraj. Kjer bomo tudi po usklajevanju na koncu ostali z več kandidati, bo odločala skupno dogovorjena javnomnenjska raziskava. Zmagovit rezultat bomo dosegli le, če bodo povsod kandidirali najboljši.  Slišati je, da se dogovarjate s precej več strankami in skupinami, kot ste jih predstavili v javnosti. Ali je to res? Res je velik interes za sodelovanje. Ta interes je seveda tudi povsem razumljiv in logičen. Platforma, ki jo  predstavlja skupna lista, bo omogočala tudi majhnim strankam, lokalnim listam, civilno družbenim skupinam in uglednim posameznikom, da bodo imeli povsem realne možnosti za uspeh v svojem okraju. V primeru njihovega samostojnega nastopa, ko bi morali pokriti vseh 88 okrajev, pa bi bile njihove možnosti za uspeh minimalne, za nekatere praktično nične. Z vsakim novim članom gibanja pa ne pridobi le nov član, pač pa tudi celotno gibanje oziroma lista, saj se bo povečalo skupno število glasov in s tem število izvoljenih poslank in poslancev.  Sliši se kot perpetum mobile? Res ta sistem deluje na poseben način “Vsi za enega, eden za vse” ali “win-win” . Tako si je po mojem mnenju večina predstavljala Slovenijo, ko smo se pred 30 leti skoraj enotno odločili zanjo. Da bomo različni sodelovali in si ustvarili vsaj take pogoje za življenje, kot ga ima povprečen državljan Avstrije.  Mnogi, ki sodelujemo, priznavamo, da smo v življenju naredili marsikatero napako, a smo se iz teh napak tudi veliko naučili, v svoje in skupno dobro.  Predsednik Zelenih Slovenije Andrej Čuš je napovedal, da bo lista PoS imela tudi uglednega kandidata za mandatarja. Ali lahko omenite kakšno ime? Lahko le potrdim napoved. Logično pa je, da ne želimo “skuriti” imena človeka, ki bo morda vodil naslednjo slovensko vlado. V primeru zmagovitega rezultata skupne liste gibanja POS bo naš kandidat za mandatarja k oblikovanju skupne vlade povabil vse desne in leve parlamentarne stranke. Po švicarskem modelu bodo sodelujoče stranke imele tudi v Vladi RS tako težo, kakršno so jim na volitvah za parlament namenili volivci. 

Doc. dr. Tina Bregant o gibanju Povežimo Slovenijo: "Želim si, da bi čez nekaj let živeli v Sloveniji, ki je bolj prijazna, uspešna, ustvarjalna... Prihajam iz zdravstva in mislim, da lahko s svojim znanjem, veščinami pridodam en košček v ta mozaik, da bomo vsi skupaj bolje živeli in če to zmoremo skupaj, v gibanju Povežimo Slovenijo, potem sem pripravljena to storiti."

V gibanje Povežimo Slovenijo se povezujemo različni zaradi skupne odgovornosti za Slovenijo. V pogovoru, objavljenem v današnji izdaji časopisa Delo je nekdanji okoljski minister g. Jure Leben predstavil programske in druge prioritete stranke, ki jo namerava ustanoviti 8. maja. Kot predsednik SLS, ki sooblikuje gibanje Povežimo Slovenijo in je za uspeh tega gibanja in skupne liste za parlamentarne volitve dala na razpolago celotno infrastrukturo, obžalujem ponižujoč ton g. Lebna pri ocenjevanju razlogov za oblikovanje gibanja Povežimo Slovenijo (PoS). Politične stranke, civilno družbene skupine in ugledni posamezniki, ki oblikujejo gibanje PoS, ne združujeta »oportunizem in lastni preživetveni instinkt« kot ponižujoče izjavi g. Leben. Nasprotno.   Vir slike: Delo Izhajajoč iz besed dr. Ernesta Petriča, dr. Nade Pavšer in drugih uglednih nosilcev gibanja PoS je temeljno poslanstvo PoS vzpostaviti sodelovanje ter povezati Slovence in vse slovenske državljane na temelju medsebojnega spoštovanja, spoštovanja Ustave RS in spoštovanja različnosti v vrednostnih opredelitvah. Na tem temelju želimo graditi gospodarsko uspešno državo in socialno pravično družbo zadovoljnih ljudi, s povabilom in vključevanjem najuglednejših, najuspešnejših in najbolj kompetentnih ljudi na ključna mesta odločanja. Tudi tako, da smo s ciljem skupnega uspeha nekateri najbolj izpostavljeni, ki smo se marsikaj naučili tudi iz lastnih napak, stopili korak nazaj. Zaradi krepitve zaupanja in graditve ustvarjalnih odnosov se odrekamo vsakršnim osebnim žalitvam in drugim negativnim aktivnostim, ki bi bile v nasprotju s spoštovanjem dostojanstva vsakega človeka. Za te cilje SLS z veseljem in ponosom daje na razpolago svojo močno in razvejano infrastrukturo z velikim številom županov, državnih in občinskih svetnikov, z evropskim poslancem in drugimi prizadevnimi  posamezniki, izmed katerih bodo številni tudi kandidati na skupni listi gibanja PoS. Obžalujem, da ponižujoč ton do povezovalnega gibanja PoS g. Leben uporabi ob hkratni izjavi, da ima do povezovanja pozitiven odnos.   Glede na to, da bodo na skupni listi gibanja PoS kot kandidati in kandidatke nastopile ugledne osebnosti različnih pogledov in političnih stališč, smo se dogovorili, da skupen program predstavlja vsebina slovenske Ustave. Ob usklajevanju konkretnih stališč do posameznih vprašanj pa bo osnovni kriterij predvsem avstrijska dobra praksa: od prizadevanj, da življenje na obdelanem in poseljenem podeželju, ki zagotavlja polno samooskrbo Slovenije z zdravo, doma pridelano hrano, postane prednost; za zaščito okolja ob zagotavljanju trajnostnega razvoja; za sistematično zagotavljanje skladnega regionalnega razvoja do debirokratizirane države in vzpostavljanja pogojev za uspešno delovanje vseh gospodarskih in negospodarskih sistemov in podsistemov, v korist ljudi. Tudi sedanjo avstrijsko vlado sestavljata dve nazorsko različni stranki, avstrijska Ljudska stranka in Zeleni. Njihov vladni program 2020-2024 ima naslov Iz odgovornosti za Avstrijo. Mi pa se povezujemo iz odgovornosti do Slovenije. Izkušnje nas učijo, da smo Slovenci dosegli največje stvari, ko smo sodelovali. Najboljši dokaz za to je osamosvojitev Slovenije pred 30. leti. G. Lebnu želim uspešno uresničevanje zastavljenih ciljev. Verjamem, da bomo pri številnih stališčih do okoljskih in drugih vprašanj v prihodnosti sodelovali v dobro Slovenije. Če ne prej, pa v parlamentarnih klopeh. Marjan Podobnikpredsednik SLS * besedilo je objavljeno v spletnem časopisu Delu, na povezavi Odziv Marjana Podobnika, predsednika SLS

Ljubljana, 3. maj 2021 - Poleg pomembnega vsakoletnega opomnika na pomen svobode pisane in govorjene besede ter pravice do obveščenosti za vse ljudi, je mednarodni dan svobode medijev v Sloveniji še ena priložnost več, da se izkažejo naši različni pogledi na stanje določenega področja. Tako so tudi ob dnevu svobode medijev glede na pripadnost za žrtve političnega preganjanja svobodnega poročanja razglašene različne medijske hiše in različni novinarji. Glede na politično prepričanje se presoja, obstoj katerih medijev je ogrožen in na katere novinarje se neprimerno pritiska. Dvig medsebojnega obtoževanja kratenja svobode medijev na evropsko raven je le škodil položaju in ugledu slovenskega naroda in države v veliki evropski družini, doma pa nam ni prinesel pomiritve. Niti najbolj svobodne družbe v zgodovini se niso mogle izogniti poskusom omejevanja novinarskega poročanja. Pa vendar lahko danes v Republiki Sloveniji z veseljem ugotavljamo, da imajo vsi novinarji in imamo vsi posamezniki z ustavo zagotovljeno pravico, da napišemo in povemo tisto, kar mislimo, in to v slovenskem jeziku! A ta pravica nam je v vsej zgodovini slovenskega naroda zagotovljena šele zadnjih 30 let demokratične in samostojne slovenske države. Vedno se moramo zavedati dolgotrajnega boja zavednih Slovencev za pravico do svobodne slovenske besede, le tako se bomo tudi zavedali, kako pomembno je, da smo pozorni na vse poskuse njenega ponovnega omejevanja. Ne glede na zelo različne poglede in svetovne nazore je vsem demokratičnim slovenskim strankam pomembno izrecno poudarjanje pomena svobodnih medijev. Da bi lahko argumentirano presojali, kdaj je ta ogrožena, moramo le še poiskati enotna merila, kaj svoboda govora je, kdaj je preganjana, kaj dejansko pomeni neprimeren pritisk. Pavšalnih obkladanj se lahko odpovemo, če bomo dejanja enih in drugih merili na osnovi enakih kriterijev. Če nam je res za skupno dobro slovenske države, stopimo skupaj in na podlagi določil Ustave Republike Slovenije poiščimo skupne imenovalce, kako svobodo govora dojemamo in kako jo trajno zaščiti, ne glede na to, kdo je na oblasti. Mnenje vsakega posameznika je v demokraciji izjemno dragoceno, zato tudi v gibanju Povežimo Slovenijo povezujemo različno misleče. V ta namen v ponedeljek, 10. maja 2021, ob 10.00 organiziramo spletni pogovor Zakaj nas pogled na svobodo medijev v Sloveniji tako deli? prek zoom povezave: https://us05web.zoom.us/j/86573582305?pwd=KzRwaXU3Y2RTNHhqWGQrMHJyL0UrZz09 na katerega ste povabljeni vsi predstavniki slovenskih medijev in politike. Če bomo s tem le za odtenek približali stališča in zmanjšali konfliktnost, bo cilj pogovora več kot dosežen. Lepo vabljeni!                                                                                                                   dr. Nada Pavšer                                                                                            koordinatorka gibanja Povežimo Slovenijo

Miha Burger je samostojni oblikovalec in nekdanji zunanji sodelavec RTV. Je tudi avtor priročnika Saj se itak ne da nič narediti …, ki je namenjen vsem, ki želijo premagati trditev tega stavka. Kot aktivni državljan se je lotil marsikatere teme, med drugim tudi zakona o javnem naročanju. Avtor: Klara Vaš Tokrat smo z njim spregovorili o njegovi vlogi nosilca pobude za pravične pokojnine znotraj gibanja Povežimo Slovenijo. Gospod Burger, pred petindvajsetimi leti ste napisali knjigo z naslovom Saj se itak ne da nič narediti …, misleč na delovanje v političnem prostoru. Vaš odgovor v tej knjigi je bil »ne, ni res, da se marsikaj narediti«, in kot eno od poti do možnih izboljšav ste navedli večjo vlogo in pomen aktivnega državljanstva. Kako ste videli vlogo aktivnega državljana takrat in kako jo vidite v današnjem času? Knjigo, ki jo omenjate, sem izdal skupaj s knjigo Eda Ravnikarja »Udbomafija« in obe knjigi sta bili dejansko vzrok in temelj, da smo se, skupina predvsem inženirjev, ki smo do takrat delovali precej individualno, v želji, da bi bili kot aktivni državljani bolj prepoznavni in naše ideje bolj sprejete, bolj povezali in že v nekaj mesecih ustanovili novo politično stranko, ki smo jo poimenovali Civilna Iniciativa za Slovenijo. Ker smo kot glavno oviro našemu delovanju prepoznali predvsem v silah kontinuitete, to je naslednikih prejšnjega režima, smo iskali povezavo s pomladnimi strankami. Pred volitvami novembra leta 1996 je prišlo do povezave med nami in SLS in uspeh je bil prav lep. In nekateri smo glede na uspešno sodelovanje s SLS sprejeli svetovalne funkcije za določeno mandatno obdobje, nekateri na vladi, jaz sam pa v parlamentu. Naj pa takoj povem, da se je kmalu pokazalo, da smo predvsem skupina individualcev. Da nismo politična stranka, da smo le aktivni državljani. Tega sicer nismo javno razglašali, ker smo še nekaj časa pač imeli določeno politično težo kot Civilna Iniciativa za Slovenijo. In tako vidim vlogo aktivnega državljana tudi danes. Ne da bi bilo potrebno, da se spet ustanovi kakšna Civilna Iniciativa za Slovenijo, temveč da deluje aktivni državljan samostojno, individualno, a da se pred volitvami poveže s političnim subjektom, za katerega ve oziroma verjame, da bo uveljavljal vlogo in pomen aktivnega državljanstva! Da bo to bolj uresničljivo, če bo volilni rezultat čim boljši. Recimo tako kot leta 1996. V parlamentu ste sodelovali kot svetovalec predsednika Državnega zbora RS Janeza Podobnika v letih 1997-2000. Kako ste dojemali takratne politične razmere, politične konflikte in politično sodelovanje? Takrat se pravzaprav še nisem zavedal, tako kot se tega zavedam danes, da je aktivno državljanstvo kot pojem oziroma kot oblika delovanja v političnem prostoru tako kompleksna zadeva. Tako nedorečena na naši stopnji razvoja demokracije in posledično zelo težko dojemljiva našim sodržavljanom. In nisem se zares zavedal niti tega, da pa bo večini tistih, ki se bodo dokopali do pozicije odločanja, moje delovanje na načine in oblike delovanja aktivnega državljana tako v napoto. Ja, večini, razen redkim; pa čeprav bo verjetno to zvenelo kot reklama v vašem mediju, moram povedati, da sta bila med redkimi, ki ju moje delovanje ni motilo, ravno brata Podobnik. In naj takoj dodam, da sem prepričan, da jima je podpiranje teh oblik delovanja prej škodilo kot koristilo v njuni lastni stranki. Kot že rečeno, so državljani, posebej v vlogi volivcev, večinoma še nepripravljeni za ta del demokracije. Zato moje delovanje v parlamentu (posebej bom izpostavil le nekaj zelo odmevnih akcij, kot je na primer problematika prodaje Litostroja, kjer sem v javno razpravo pritegnil prek sto strojnih inženirjev, ali pa javna razprava o problematiki zakona o javnem naročanju, kjer se je trlo predvsem malih, prodornih podjetnikov, ki niso imeli šanse po obstoječi zakonodaji) večini takratnih poslancev ni prav nič dišalo in so to večkrat dali vedeti, ne glede na strankarsko pripadnost. Recimo eden redkih, ki je moje aktivnosti podpiral, pa je bil poslanec Ivo Hvalica. Danes vem, da bi bilo lahko manj političnih konfliktov in več sodelovanja, če bi to kompleksnost aktivnega državljanstva bolj dorekli. Z drugimi besedami, bolj sprejeli, ja, tudi zakonsko: kdo, kdaj, kako kot aktivni državljan, kaj in kako z aktivnim državljanstvom. Bilo bi manj političnih konfliktov in več sodelovanja, če bi kompleksnost aktivnega državljanstva bolj dorekli: kdo, kdaj, kako kot aktivni državljan, kaj in kako z aktivnim državljanstvom. / vir slike: mlad.si Po tem obdobju vašega delovanja v Državnem zboru RS ste veliko objavljali v različnih medijih. V komentarjih na vaše članke pa vidimo, da vas večkrat poimenujejo nekako kot samotnega jezdeca aktivnega državljanstva, tisti še bolj kritični pa so vas oz. vaše ideje in pobude naslovili tudi z donkihotstvom, skratka, da se borite z mlini na veter. Kaj pravite na to? Kar ste navedli v vprašanju, drži. Posebej to z donkihotstvom. In v vseh teh letih sem se ničkolikokrat vprašal: Si državljani res želijo več aktivnega državljanstva? Več možnosti soodločanja pri skupnih, javnih zadevah in problemih? Kaj pa, če si želijo preprosto le novo Marijo Terezijo, prosvetljenega absolutista. In jim je čisto vseeno, kako ji oz. mu je ime. Samo da bodo skupne, javne zadeve kolikor toliko funkcionirale in nam bo zaradi tega šlo vsem bolje. Ja, tudi moje dolgoletno preizkušanje različnih metod in načinov aktivnega državljanstva potrjuje, da velike večine le-to ne zanima. A istočasno je stalno prisotna ugotovitev, tudi na osnovi vseh omenjenih preizkušanj, da bi velika večina državljanov odgovorila pozitivno, z »da, bolje bi bilo, če bi obstajala večja, jasnejša zaveza oblastnikov, nosilcev javnih pooblastil, da bolj dokazujejo, da delajo prav in dobro, če se pojavi utemeljen dvom v njihovo početje!« Ne samo enkrat na štiri leta, ampak stalno, vsakokrat, ko se pojavi ta dvom! Zato pišem in govorim ter tudi preizkušam različne metode ugotavljanja volje državljanov. Kajti po mojem prepričanju so praktično edina pot k večji zavezi oblastnikov k delanju bolj prav. A če ni politične volje za uporabo teh metod, ni nič, je vse brez veze. Začaran krog? Vedno znova ga je treba poskušati prebiti. Priložnost vidim v tem trenutku v gibanju Povežimo Slovenijo. To je v resnici frontalni spopad s totalno polarizacijo v političnem prostoru v Sloveniji na eni strani in po drugi strani tudi s tistimi državljani, ki so polni cinizma in pišmevuhovstva. Ti so prevladali na vseh spletnih portalih in forumih, ki pa so slej ko prej glavno orodje za izvajanje omenjenih metod ugotavljanja volje državljanov. Sodelovanje pa je možno predvsem na osnovi preprostih metod ugotavljanja volje državljanov, ki jih oblast, upravljavci države, priznavajo, vzpodbujajo in upoštevajo. In jih zato ljudje sprejmejo in se znebijo cinizma in pišmevuhovstva. Moram pa še dodati, da nisem edini, ki toliko pišem in poskušam z aktivnim državljanstvom. Povsod po svetu je zaslediti mnogo poskusov v tej smeri. Na koncu prejšnjega odgovora ste omenili, da se po svetu pojavljajo različne oblike in metode aktivnega državljanstva. Ste lahko bolj konkretni, lahko navedete kakšne že bolj poznane oblike oziroma tiste, ki imajo že kakšen vpliv v političnem prostoru? V svojih člankih večkrat navajam kakšen primer aktivnega državljanstva po svetu. Naj navedem nekaj odmevnih v zadnjih letih: precej odmevna je postala »Citizens Assembly« na Irskem. Tam je 99 naključno izžrebanih državljanov, seveda najprej ob njihovem soglasju za sodelovanje, po nekajmesečni argumentaciji prišlo do predloga zakonske ureditve glede splava. Parlament je njihov predlog potrdil. Pred kratkim pa je v Franciji na podoben način 150, prav tako kot na Irskem izbranih državljanov pod nazivom Francoska državljanska konvencija za podnebno krizo, sestavilo prek 100 priporočil vladi glede ukrepanja. Drugače od Irske, kjer je bilo priporočilo za parlament nezavezujoče, pa so njihova priporočila, po besedah francoskega predsednika Macrona, za vlado zavezujoča. No, teh aktivnosti je po svetu še veliko, naj priporočim vsakomur, ki ga to zanima, da na Googlu odtipka ime staroste aktivnega državljanstva, ameriškega sociologa Toma Atleeja, in bo našel veliko podatkov. Kot aktivni državljan je Miha Burger tudi kot nosilec pobude za pravične pokojnine v okviru gibanja Povežimo Slovenijo. / vir slike: Pixabay. Kot aktivni državljan in kot nosilec pobude za pravične pokojnine nastopate tudi v promocijskem filmu gibanja Povežimo Slovenijo. Kaj vas je spodbudilo k sodelovanju v tem gibanju? Osnovna spodbuda je zagotovo dejstvo, da se je v politični prostor vrnil Marjan Podobnik. On ni le eden redkih, kot sem omenil že v enem prejšnjih vprašanj, ampak celo edini, ki je, kot sem zapisal v svojem članku na Portalu Plus pred dobrim mesecem: »v funkciji podpredsednika Drnovškove vlade omogočil samostojno delovanje skupini Aktivnih državljanov, povezanih v skupino Civilna Iniciativa za Slovenijo, ki smo predvsem z različnimi oblikami argumentacije izvajali efektno kontrolo oblasti (čeprav je bil Marjan Podobnik takrat, kot rečeno, v funkciji podpredsednika vlade, del te iste oblasti!)«. In me je v pogovoru z Marjanom Podobnikom k sodelovanju posebej pritegnila priložnost, da preizkusim eno od oblik aktivnega državljanstva. To je, da na enem primeru, ki je silno akuten, a istočasno silno enostavno rešljiv, preizkusim eno najpreprostejših oblik, to je spletno glasovanje državljanov za določeno enostavno rešitev javnega problema. Ker sem ravno v tem času slučajno prebral na nekem nemškem spletnem portalu, kako se trume nemških strokovnjakov zgrinjajo na razpravo o tem, kako je avstrijski model pokojninskega sistema pa vsaj enkrat boljši in pravičnejši od nemškega, sem čisto enostavno pomislil, zakaj pa ne bi še mi naredili en link, povezavo, na osnovne informacije o tem avstrijskem sistemu in povprašali državljane, ali so za to, da ga prenesemo v naš sistem. Zveni enostavno in ves vic je v tem, da je res čisto enostavno. Manjka le volja, da se to naredi. Konec koncev živimo in pri nas in v Avstriji v enem in istem evropskem pravnem redu in po tehnični plati zagotovo ne more biti problem tega uresničiti. In v političnem programu prav vsake politične stranke pri nas je obljuba, da bodo izboljšali pokojninski sistem. Torej, kje je kakšna ovira? In zagotovo ne potrebujemo kakšnega splošnega ljudskega referenduma na to temo, le jasno izraženo željo aktivnih državljanov. Ja, tistih, ki se jim bo ljubilo pritisniti na tipko: sem za. Seveda bo vedno veliko tistih, ki se jim to ne bo ljubilo, toda ali niso prav tako odločilni le glasovi tistih državljanov, ki se jim ljubi iti na volišče pri parlamentarnih volitvah, in prav nič ne štejejo tisti, ki se jim to ne ljubi. PREBERITE TUDI:

Prof. dr. Franc Pohleven, lesar in mikolog, je leta 2000 pridobil naziv rednega profesorja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Njegovo osrednje področje raziskav so glive in drugi lesni škodljivci, ob tem pa tudi razvija inovativne postopke in pripravke za zaščito lesa. Dejavno sodeluje s konservatorji na različnih projektih obnove in zaščite kulturnozgodovinskih objektov. Avtor: Suzana L. Krause Kot velik promotor rabe lesa in lesnih izdelkov je leta 2005 ustanovil Zvezo lesarjev Slovenije – Svet za les in leta 2009 prvič pripravil razstavo Čar lesa, katere namen je promocija rabe lesa in ozaveščanje potrošnikov o prednostih lesenih izdelkov, ki jih je veliko. Je tudi urednik strokovne revije Les-Wood. Leta 2009 je prejel Jesenkovo priznanje za življenjsko delo, a kot pravi, njegovo delo še ni končano. Izdelki iz lesa največ prispevajo k znižanju emisije ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Na razstavah Čar lesa smo že od leta 2005 priča vedno novim inovatimnim izdelkom. / vir slike: Carlesa.si Fosilne surovine so razlog za podnebne spremembe Kot pravi dr. Pohleven, je podnebne spremembe povzročil človek s predelavo fosilnih surovin, ki jih prideluje z veliko energije in zato porablja fosilna goriva, pri tem pa se sproščajo toplogredni plini, ki vplivajo na podnebje. Tako je težka industrija poglavitni krivec za ujme in onesnaževanje okolja. Med toplogredne pline spada med drugim tudi CO2, ki nastaja pri izgorevanju premoga, nafte, zemeljskega plina, pa tudi pri kurjenju lesa. Na kratko: visok ogljični odtis je posledica težke energetsko potratne industrije, ki za svoje delovanje potrebuje ogromno energentov. V naših gozdovih pa prav s pomočjo tega toplogrednega plina, torej CO2, sonce ustvarja les (fotosinteza). Torej je drevo in les, ki ga lahko držimo v rokah, dejansko CO2, ki ga je sonce vezalo v lesno maso. In v kolikor ostarelih dreves ne posekamo in v gozdu strohnijo, se CO2 sprosti nazaj v ozračje. Za to, da drevesa v gozdu ne strohnijo, bi morali v gospodarskih gozdovih izvajati sečnjo in to do mere, ki jo dopušča sonaravno gospodarjenje z gozdom, za kar skrbijo gozdarji z odkazovanjem dreves. V kolikor pa zdrava drevesa v sečni zrelosti, torej pred začetkom trohnenja, posekamo in hlodovino predelamo v izdelke ali jo uporabimo pri izgradnji objektov, se v teh izdelkih ali stavbah še desetletja v času uporabe izdelka skladišči CO2 ali z drugimi besedami: shranjujejo se toplogredni plini. Proizvodnja izdelkov iz lesa je varčna in čista Poleg tega je proizvodnja izdelkov iz lesa tudi energetsko varčna, saj poteka z malo vložene energije in zato tudi povzroča malo emisij CO2. Poleg tega, kot že omenjeno, lesni izdelki predstavljajo skladišče CO2. Z uporabo izdelkov iz lesa zmanjšujemo emisijo toplogrednih plinov v ozračje in se na ta način borimo proti podnebnim spremembam ter varujemo okolje. Pri predelavi lesa tudi ne nastajajo nevarni odpadki in ne deponije le-teh, zato lesna industrija oziroma predelava lesa ne onesnažuje zraka, vode, prsti in predstavlja vizijo trajnostnega razvoja in prehoda v zeleno gospodarstvo. Kljub temu, da Slovenijo pokriva 60 % gozda, je lesarska in gozdarska dejavnost zamrla, je pozabljena in nič več cenjena. / vir slike: Pixabay. Preusmeritev slovenske industrije v lesnopredelovalno industrijo Slovenija ima edino razpoložljivo surovino – les, ki ga od osamosvojitve naprej v obliki hlodovine izvažamo v tujino, namesto da bi ga doma predelali v končne izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Našo industrijo bi po mnenju dr. Pohlevna zato morali preusmeriti v lesnopredelovalno industrijo. Imamo namreč les, ki ga z malo energije in brez onesnaževanja lahko predelamo v vrhunske izdelke. Ob tem je treba poudariti, pravi Pohleven, da ima Slovenija na voljo malo energije in jo zato uvaža v obliki energentov. Na gozdnatih področjih Slovenije bi morali ustanoviti centre predelave lesa, kjer bi potekala pridelava lesa tam, kjer ta dobrina oziroma surovina nastaja. Tako bi lesna industrija omogočila proizvodnjo končnih izdelkov na podeželju. Nova delovna mesta na podeželju in manj prometa Predelava lesa na podeželju bi prinesla nova delovna mesta v domačem okolju, s čimer bi se zmanjšalo tudi število dnevnih migracij. Ljudje bi prihranili čas za pot na delo, manjša bi bila uporaba avtomobilov, manj bi bilo nesreč na cestah in tudi lokalnega oziroma javnega prometa bi potrebovali manj. In s tem bi tudi porabili manj pogonskih goriv, kar bi še dodatno prispevalo k zmanjšanju emisije toplogrednih plinov. Predelava lesa kot pot do skladnega regionalnega razvoja in decentralizacije Hkrati bi predelava lesa na podeželju bistveno pripomogla k regionalnemu razvoju in decentralizaciji slovenskega gospodarstva. Posledično bi obstajali tudi boljši pogoji za enakomerno poseljenost, kar je z demografskega vidika izjemno pomembno. V primeru pojava nalezljivih bolezni bi bilo tudi obvladovanje epidemij in uvajanje karanten lažje. Če bi ljudje delali v svojem domačem okolju, v kraju bivanja, ne bi prišlo do prenosa virusa na druga področja. Centri predelave lesa bi omogočili lokalno, krožno gospodarstvo in regionalni razvoj pokrajin. Z uvedbo delovnih mest v domačem kraju, bi se krajani tudi bolj poistovetili s krajem bivanja in bi se tako preprečilo zapiranje pošt, bank, osnovnih šol in obudilo bi se tradicionalno gospodarstvo, ki je nekoč na slovenskih tleh že obstajalo. Skladen regionalen razvoj bi omogočil razvoj naprednih vasi, ki bi delovale na osnovi lokalne surovine in človeških virov. Obenem pa bi morali na lokalnem nivoju poskrbeti tudi za odpadke. Deponije nevarnih odpadkov bi morale biti v kraju, kjer jih proizvajajo. In takrat bi se krajani vprašali, ali bi še imeli takšno industrijo v svojem kraju ali ne, je poudaril dr. Pohleven. Če les uporabimo za izdelke, rešujemo hkrati dva izziva: ustvarjamo nova delovna mesta na podeželju in varujemo okolje. / vir slike: Pixabay. Hrane je manj, lesa ne znamo izkoristiti Dr. Pohleven je opozoril še na en problem. Pred osamosvojitvijo, predvsem pa pred koncem druge svetovne vojne, so imele povprečne slovenske kmetije dve tretjini kmetijskih površin in eno tretjino gozda. In takrat je bila samooskrba s hrano sorazmerno zadovoljiva in lakote ni bilo. Razen v času vojne, kar pa so bile izredne razmere. Po osamosvojitvi Slovenije pa smo priča intenzivnemu zaraščanju kmetijskih površin in sedaj imajo povprečne kmetije eno tretjino kmetijskih površin in dve tretjini gozda. Posledica tega je, da pridelamo le 30 % lastne hrane in je moramo 70 % uvoziti. Zaradi obsežnih gozdov pa imamo obilico lesa, ki ga nepredelanega v obliki hlodovine izvažamo, kar je skregano z logiko in z zdravim razumom, je poudaril. S tem obogatimo tujino, od katere smo poleg vsega prehransko odvisni. Slovenija po besedah dr. Pohlevna, med drugim tudi zaradi zaraščanja kmetijskih površin, pridela le 30 % lastne hrane. Ima pa obilico lesa, ki ga, ironično, pod ceno izvaža v države, od katerih smo prehransko odvisni. / vir slike: Pixabay. Pomembna naloga za gibanje Povežimo Slovenijo Skrajni čas je, da ustavimo zaraščanje in povečamo kmetijske površine in s tem zagotovimo boljšo in varnejšo prehransko samooskrbo, hlodovino pa doma predelamo v končne izdelke z višjo dodano vrednostjo ter tako zmanjšamo tako surovinsko kot energetsko odvisnost Slovenije. Zeleno gospodarstvo ter trajnostno naravnana industrija je v skladu z najnovejšo politiko Evropske komisije, ki je sprejela Evropski podnebni pakt in Evropski zeleni dogovor, ki je kažipot do trajnostnega razvoja. Slovenija ima idealne možnosti, da to stori, pravi dr. Pohleven, zato bi moralo gibanje Povežimo Slovenijo delovati v tej smeri, da bi se Slovenija v prihodnosti preusmerila v gospodarstvo, ki bi slonelo na lastnih energetskih in surovinskih danostih, obenem pa bi povečala obdelane kmetijske površine do take mere, da bi Slovencem zagotovili samooskrbo oziroma varno oskrbo z domačo hrano pridelano na domačih tleh.

Vir slike: osebni ahriv Franca Kanglerja Franc Kangler, predsednik NLS: »Leta 1991 smo si izborili samostojno in neodvisno Slovenijo. 30 let po izborjeni samostojnosti ugotavljam, da slovenska politika ni dorasla številnim evropskim standardom. Predvsem ko gledam opozicijo, ki se v danih trenutkih trudi, da razveljavi vloženo delo tistih poštenih pravičnih ljudi, ki se borijo za pravično in pošteno Slovenijo, dobim občutek, da jim ne gre za ljudi, ampak da jim gre zgolj za lasten prestiž, za funkcijo. Sam osebno opravljam funkcijo za ljudi. Želim si, da bi dobili pošteno in pravično Slovenijo. Zato podpiram projekt Povežimo Slovenijo, v katerem bomo sodelovali vsi tisti ljudje, ki dobro mislimo, ki pošteno delamo, predvsem pa si želimo pravično in pošteno Slovenijo.« Podpiram projekt Povežimo Slovenijo, v katerem bomo sodelovali vsi tisti ljudje, ki dobro mislimo, ki pošteno delamo, predvsem pa si želimo pravično in pošteno Slovenijo. 

Dr. Ernest Petrič, mednarodno priznan pravnik, bivši predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije:  »Slovenija je tragično razdvojena, razklana. Nikoli si nisem mislil, da bo lahko tako razklana tudi, ko bo soočena z neko resno situacijo, kakršna je epidemija covida-19, in s posledicami, ki nas še čakajo ter s katerimi se bomo soočali pod težkimi pritiski: socialnimi, gospodarskimi in tako naprej. V taki situaciji nek zrel narod stopi skupaj,« in dodaja: »Na volitvah pa bodo stranke izmerile svoje moči. Upam, da bodo volivci nagradili tiste, ki si prizadevajo za sodelovanje, in ne tistih, ki sejejo razdor.« 

Miloš Čirič, ugleden politični analitik, je v soboto, 24. aprila 2021, v oddaji Planet 18 med drugim dejal: "Kjer koli boste pogledali detaljno, je gibanje Povežimo Slovenijo (PoS) mnogo bolje postavljeno, ker imajo močno lokalno podporo in če naredite posebej natančno raziskavo, ugotovite, da imajo več kot 50 županov. Najprej imajo možnost na parlamentarnih volitvah, da pridejo čez 20%, nato pa še na lokalnih. Zakaj sem govoril, da ima gibanje PoS dovolj možnosti? Ker lahko vodijo terensko kampanjo in delajo na terenu in predvsem imajo dovolj izkušenj ter priznajo, da so se nekaj naučili. Počasi boste videli, da ljudje cenijo, veste ljudje smo zelo kruti do drugih ljudi, pa vendarle mi cenimo ljudi, ki so pripravljeni priznati napako in se nekaj naučiti."

Oto Pestner, slovenski glasbenik: "Akcija Povežimo Slovenijo se mi zdi zelo koristna za naše ljudi, za vse nas. Da bi enkrat končno v luči tega, kaj kdo zmore in kaj kdo zna, spoznali, da če skupaj stopimo in to naredimo, je uspeh na dlani. Ni pomembno, od kod prihajaš, iz katerega konca, v kaj verjameš, v kaj ne verjameš. Če v svoji stroki narediš tisto, kar moraš, in narediš to dobro, s pomočjo tvojega prijatelja, ki je prišel od čisto nekod drugod, a se kljub temu dobro razumeta, bosta stvar naredila tako, kot mora biti."